Dijaki (BIC Ljubljana) - program ŽPT, Erasmus+ Turčija, februar 2026

 15. Dan: Zadnji dan je bil za nas malo drugačen od vseh ostalih. Že zjutraj se je čutilo, da se vse skupaj končuje. Po eni strani smo bili veseli, ker smo uspešno zaključili celotno izkušnjo, po drugi strani pa nam je bilo kar malo težko, ker je teh 15 dni res hitro minilo.  Ko smo razmišljali o vsem skupaj, smo ugotovili, koliko stvari smo dejansko doživeli. Naučili smo se veliko o drugi kulturi, o načinu življenja in o tem, kako drugače ljudje razmišljajo. Spoznali smo nove ljudi, drugačen sistem dela in drugačen vsakdan. Poleg vsega tega pa smo se naučili tudi veliko o sebi – postali smo bolj samostojni, bolj odprti in bolj prilagodljivi.  Res nam je bilo ful fajn. Imeli smo dobre trenutke, veliko smeha, pa tudi kakšne situacije, kjer smo se morali znajti. Ravno to pa naredi izkušnjo posebno. Erasmus nam bo ostal v lepem spominu in hvaležni smo, da smo imeli priložnost to doživeti. Maks  Zame je bila to zelo dobra izkušnja. Spoznal sem drugačno okolje in drugačne...

 14. Dan: V soboto smo se zbudili malo bolj pozno, ker smo bili že kar utrujeni od vseh prejšnjih dni. Pa je prav pasalo, da ni bilo treba zgodaj vstati. Dan je bil bolj sproščen že od samega začetka.  Šli smo na ladjo, kar mi je bilo res ful dobro. Razgled je bil lep, vreme je bilo super in končno smo imeli malo časa samo uživati. Med vožnjo smo se pogovarjali, se smejali in delali slike. Ni bilo nobene naglice, samo dober občutek in uživanje v trenutku.  Po ladji smo šli še malo naokoli in si pogledali okolico. Ni bilo nič posebej napornega, bolj tak zaključek vsega skupaj. Dan smo končali mirno, malo utrujeni, ampak zadovoljni. 

V Istanbulu sem začela Erasmus+ kot učiteljica en teden po prihodu celotne skupine, saj sva se s kolegom Jakom zamenjala. Ob prihodu smo se z dijaki in g. Urošem skupaj odpravili na večerjo, kjer smo poskusili tradicionalno hrano in osvežilni jogurtov napitek ayran. Naslednji dan sva se z Urošem odpeljala v Carigrad na ogled starega mestnega jedra. Ob povratku sem z dijaki izmenjala izkušnje – oni so pripovedovali o svojem dnevu na praksi, jaz pa o ogledu mesta. V sredo, 11. 2., sta me Uroš in g. Umit predstavila vodji proizvodnje, kjer opravljajo prakso naši dijaki – štirje živilsko-prehranski tehniki in sedem slaščičark. Mlajša živilska tehnologinja mi je pokazala celoten proizvodni proces v obratu Sutis, kjer izdelujejo slaščice in burek. Opis obrata: Obrat se nahaja v mestni četrti med stanovanjskimi stavbami. Zasnovan je v več nadstropjih, ki so smiselno urejena. V drugem in tretjem nadstropju so pisarne, v četrtem pa jedilnica, kjer postrežejo odlično hrano, ayran, sadje t...

 13. Dan: Današnje jutro se ni začelo najbolj organizirano, saj smo punce malo zaspale. Zbudile smo se šele 15 minut pred odhodom, zato smo zajtrk pojedle kar v sobi, da smo prihranile nekaj časa. Danes najine mentorice ni bilo, zato sva pomagali pri izdelavi cheesecakea. Medtem sta fanta skrbno nadzorovala težo sladic, da je bilo vse pravilno pripravljeno. Po končanem delu smo imeli še slikanje, nato pa smo dobili podpisane pogodbe iz podjetja, kar nas je zelo razveselilo. Ker smo z delom zaključili eno uro prej, smo morale počakati na prevoz, zato smo ta čas izkoristile za kratek sprehod in obisk trgovin. Ko smo prispele v hotel, smo se najprej stuširale in si vzele nekaj časa za počitek. Kasneje smo igrale karte in razmišljale, ali bi šle ven, vendar smo se zaradi dežja odločile, da ostanemo v hotelu. Tako se je zaključil še en naš dan.

 12. Dan:  Danes je bil dan, ki je bil na prvi pogled podoben ostalim, a je vseeno prinesel veliko lepih in posebnih trenutkov. Zjutraj smo najnim mentorjim izročili darilo, saj imata jutri prost dan. Bili so zelo veseli in ganjeni, zato smo si vsi izmenjal velik, topel objem. Za spremembo smo danes pomagali v slaščičarni, kjer smo krasili tortice. Delo je bilo zelo zanimivo in ustvarjalno, hkrati pa tudi zabavno. Po koncu dela sva se z mentorico odpravile do mostu, ki povezuje evropski in azijski del Istanbula. Tam smo skupaj poskusile njihov znameniti kumpir – kuhan krompir, polnjen z različnimi nadevi. Zagotovo je bil vreden dveh ur vožnje. Ker smo bile že tam, smo se, kljub temu da smo bile že zelo site, odpravile še na jagode z Nutello in vafelj. Saj veste, kaj pravijo – vsak ima še en dodaten želodec za sladico. Med sprehodom smo posnele tudi nekaj TikTokov, plesale kolo in turške plese kar na ulici. Ob tem smo se pogovarjale o turških in slovenskih tradicijah ter poroka...

 11. Dan: Današnji dan je bil precej podoben včerajšnjemu – bolj miren in rutinski. Zjutraj smo imeli šiht malo prej kot ponavadi, tako da smo bili vsi še malo zaspani, ampak smo se hitro spravili v pogon in oddelali svoje naloge. Po koncu smo si vzeli nekaj časa za počitek, ker se nam že pošteno pozna utrujenost od vseh teh dni. Prav pasalo je malo poležavanja in pavze, brez hitenja. Kasneje pa nismo zdržali dolgo na miru, zato smo se odpravili še na en drug bazar. Spet ogromno stojnic z oblačili in hrano, polno ljudi in dogajanja. Malo smo hodili naokrog, gledali stvari in samo uživali v vzdušju. Popoldne smo se razdelili – en od fantov je šel tečt, drugi na sprehod, ostali pa bolj na izi. Seveda pa ni šlo brez obiska trgovine – fanta sta spet skočila po vodo, ker je po vseh teh korakih res nujna 😄 Ni bil nič poseben dan, ampak tak sproščen tempo nam je kar pasal.

 10. Dan: Danes ni bilo nič posebnega, bolj tak miren in umirjen dan. Zjutraj smo imeli šiht kot ponavadi, opravili svoje naloge in oddelali, kar je bilo treba. Ni bilo nič ekstra zanimivega ali napornega, bolj rutina, ampak tudi taki dnevi pašejo. Po praksi smo si večinoma vzeli čas za počitek, ker se nam je že kar nabralo utrujenosti od vseh prejšnjih dni. Malo smo poležavali, se pogovarjali in si vzeli bolj na izi. Edina “avantura” dneva je bila, da sta fanta skočila do trgovine po nekaj stvari, ostali pa smo bolj kot ne ostali notri in si privoščili miren večer. Ni bil najbolj razburljiv dan, ampak včasih prav paše, da se malo ustaviš in nabereš energijo za naprej.

 9. Dan: Danes se je začel naš zadnji teden Erasmus izmenjave v Turčiji, kar je kar malo nenavaden občutek. Zdi se, kot da smo ravno prišli, pa se že počasi poslavljamo. Dan se je začel z eno spremembo – profesor Jaka je odšel domov, k nam pa je prišla profesorica Barbara. Na praksi je bilo vse tako kot ponavadi. Delo nam je že čisto domače, zato čas tam res hitro mine. Po praksi smo se vrnili v sobo, kjer smo si malo odpočili in se pogovarjali. Kasneje sva se z eno od punc odločili, da greva pozdravit profesorico Barbaro in jo povabit na čaj. Z veseljem je sprejela povabilo in kmalu prišla k nama. Skupaj smo pile jabolčni čaj, ki sva ga kupili na bazarju v soboto. Čaj je bil res dober, še bolj pa je bilo prijetno sproščeno druženje in pogovor. Po klepetu smo se skupaj odpravile na večerjo v turško gostilno. Spet smo uživale v lokalni hrani in prijetnem vzdušju. Preden smo šle nazaj, smo se ustavile še v trgovini, potem pa počasi zaključile dan. Dan ni bil nič posebej poseben, ampa...

 8. Dan: Ta nedelja je bila precej drugačna od tistih, ki jih poznamo v Sloveniji. Presenetilo nas je, da so bile vse trgovine odprte, zato smo se ponovno odpravili v center mesta, kjer smo si ogledali nekaj najpomembnejših znamenitosti. Najprej smo obiskali znamenito Modro mošejo (Blue Mosque). Ob vstopu smo si morali sezuti čevlje, kar je bila zanimiva izkušnja, čeprav nas je v prostoru pričakal precej neprijeten vonj. Nato smo si ogledali še Hagio Sophio, ki je bila nekoč cerkev, danes pa deluje kot mošeja. Navdušila nas je s svojo bogato zgodovino in veličastno arhitekturo. Pot smo nadaljevali do Cisterne Bazilike, kjer smo se sprehajali po prostorih, ki so bili nekoč napolnjeni z vodo in so služili kot pomemben vodni vir za mesto. Med ogledi smo se ustavili tudi na kosilu. Tokrat smo jedli piščanca, saj nas je po prvi večerji jagnjetina nekoliko prestrašila – pravijo, da nas skoraj preganja v sanjah, ker jo tukaj pogosto uporabljajo v kebabih. Ko smo se odpravili proti zadnji ...

7. Dan: Danes je bila sobota, zato nismo imeli prakse, ampak smo si vzeli dan za raziskovanje mesta. Odpravili smo se na znani bazar z oblačili in potem še na veliki bazar z začimbami. Že takoj je bilo jasno, da nas čaka dolg dan hoje. Na prvem bazarju smo malo brskali med stojnicami in iskali dobre “deale”. Fantje so si kupili puloverje in denarnice, punce pa torbice, šale in čevlje. Ponudbe je bilo res ogromno, tako da si se kar izgubil med vsemi stvarmi. Povsod je bilo polno ljudi, barv in glasnega dogajanja – prav prava turška izkušnja. Potem smo šli še na bazar z začimbami. Tam je bil pa čisto drug svet – povsod vonj po začimbah in sladkarijah. Nismo nič jedli, smo si pa vseeno privoščili nekaj sladkih prigrizkov za s sabo. Težko se je upreti takim dobrotam. Vmes smo si ogledali še eno zelo znano srednjo šolo, ki velja za eno najpremožnejših v Turčiji, in še nekaj zanimivosti ob poti. Največ pa smo definitivno hodili. Res ogromno. Na koncu dneva smo bili vsi čisto fertik in so nas...

6. Dan:  Danes se je naš dan začel tako kot ponavadi, saj smo najprej pregledali temperature hladilnikov in skrbno preverili, ali so vsi pogoji za shranjevanje hrane ustrezni. Nato smo tehtali sladice in pazili, da so bile porcije pravilno pripravljene. Poleg tega smo pomagali pri pripravi bananinih rolic, kjer smo sodelovali pri pripravi sestavin, oblikovanju rolic in urejanju delovnega prostora. Delo je potekalo zelo organizirano in v prijetnem vzdušju, zato nam je čas hitro minil. Z delom smo končali že ob enih, saj smo imeli za popoldne načrtovane druge dejavnosti. Odpravili smo se na dekliško gostinsko šolo, kjer so nas prijazno sprejeli. Tam smo se najprej malo sprostili in se družili z dijaki, nato pa smo igrali odbojko. Igra je bila zelo zabavna in polna smeha, saj smo sodelovali v ekipah in se med seboj spodbujali. Po športni aktivnosti smo skupaj pekli pice. Vsak je lahko sodeloval pri pripravi testa, dodajanju sestavin in oblikovanju pic po lastnem okusu. Med peko smo se...

 5. Dan: Danes smo imeli spet kar naporen, ampak zelo zanimiv dan. Tokrat smo delali malo drugače – počutili smo se skoraj kot neki inšpektorji za sladice. Nismo jih samo pripravljali, ampak smo jih tehtali, preverjali temperature in ocenjevali, če je vse tako, kot mora biti. Vsako sladico smo morali dobro pregledati, stehtati in zapisati podatke, potem pa še poskusiti, če je okus pravi. Delali smo res natančno in zbrano, ker smo ugotovili, da je pri slaščičarstvu pomembna vsaka malenkost. Počasi že dobivamo občutek, kot da smo pravi profesionalci. Dela je bilo kar veliko, zato je dan hitro minil. Čeprav smo bili malo utrujeni, smo se po koncu vseeno odpravili še ven. Šli smo na kratek sprehod po mestu, malo raziskovali okolico in seveda – spet zavili v trgovino po kakšne prigrizke in pijačo. To je že skoraj naša tradicija 😄 Vsak dan se nekaj novega naučimo in postajamo bolj spretni. Komaj čakamo, kaj nas čaka jutri!

  4. Dan: Dan smo začeli ob osmih zjutraj, ko nas je iz postelje neusmiljeno zbudila budilka. Zajtrk in priprave so minili kar hitro, saj smo vedeli, da nas čaka še en delovni dan na praksi. Ob devetih smo že začeli z delom, ki je trajalo vse do štirih popoldne. Tokrat smo se preizkusili skoraj kot prava živilska inšpekcija. Tehtali smo različna živila, preverjali njihovo kakovost ter iskali morebitne napake. Posebej smo morali biti pozorni tudi na temperature, zato smo jih merili tako v hladilnikih kot pri posameznih izdelkih. Delo je bilo kar natančno in odgovorno, saj smo morali vse sproti beležiti. Kljub resnemu delu pa ni manjkalo smeha in pogovorov, tako da je čas hitro minil, hkrati pa smo se še bolj povezali z ekipo.  Za kosilo nas je čakalo nekaj rahlo pekočega, kar je za turško kuhinjo že skoraj stalnica, a smo se hitro navadili in na koncu je bilo prav okusno. Po napornem dnevu je večino premagala utrujenost, zato smo si privoščili kratek počitek. Nekateri so s...

  3. Dan: Danes ob petih zjutraj naju je zbudila molitev. Fanta sta to, skupaj z zajtrkom, seveda prespala. Dobili smo tudi pogodbe o opravljanju Erasmus prakse. Voznik, ki nas je peljal na prakso, nas je pobral ob 8.45, saj smo danes s prakso začeli ob 9.00. Ko smo prispeli v podjetje, smo se preoblekli v delovna oblačila in počakali, da so nas prevzeli naši mentorji. Še enkrat so nam razložili, kaj bomo počeli in kakšne so naše obveznosti. Sprehodili smo se po proizvodnji, kjer so nam predstavili vse izdelke in pokazali, kako jih izdelujejo. Hkrati smo kontrolirali njihovo delo in preverjali kakovost izdelkov (mase, biskviti, meso). Ob tem smo polizdelke (kreme) tudi senzorično okušali. Kasneje smo popisovali oziroma preverjali temperature hladilnikov in zamrzovalnikov. Imeli smo okusno kosilo, ponudili pa so nam tudi turško kavo, v kateri smo se kasneje naučili pogledati prihodnost. Po kosilu smo preverjali težo izdelkov in to vpisovali v tabele. Popili smo še njihov t...

  2. Dan: Po včerajšnjem napornem potovanju smo se zjutraj zbudili ob 8.00 in se odpravili na zajtrk. No … skoraj vsi fanta sta zajtrk mirno prespala in skoraj zamudila prevoz do podjetja, kjer opravljamo prakso. Po približno 15-minutni vožnji smo končno prispeli do podjetja. Tam so nas zelo lepo sprejeli. Takoj so nam ponudili čaj in veliko različnih dobrot, ki smo jih z veseljem poskusili. Res je, da smo si čaj nekoliko »prilagodili« z dodatnimi kockami sladkorja, da je bil lažji za pit. Ob tem so nam predstavili zaposlene, ki so postali naši mentorji med prakso. Po predstavitvi smo oblekli zaščitne halje in se odpravili na ogled proizvodnje. Videli smo delovna mesta, na katerih bomo opravljali prakso, kar je bilo zelo zanimivo in poučno. Ko smo se vrnili z ogleda, so nam dodelili delovna mesta in imeli smo še nekaj časa za sproščen pogovor z našimi gostitelji. Celoten sprejem je potekal zelo prijetno, sproščeno in gostoljubno, zato smo se hitro počutili dobrodošle....

 1.Dan: Naš prvi dan se je začel zelo zgodaj. Ob 7.30 smo se zbrali na letališču Brnik, kjer smo opravili check-in in varnostni pregled. Ko smo uspešno opravili vse formalnosti, smo se odpravili do izhoda (gate), kjer smo nestrpno čakali na boarding, ki se je začel ob 9.10. Ko smo stopili na letalo, smo seveda najprej preizkusili zaslone na sedežih in raziskali vse ponujene možnosti – od iger do filmov. Vse je bilo skoraj popolno … dokler nismo ugotovili, da en zaslon ne deluje 😅. Na srečo je bilo osebje zelo prijazno in ustrežljivo, zato to ni preveč pokvarilo razpoloženja. Približno pol ure po vzletu smo dobili zajtrk. Ni bil ravno vrhunec kulinarike, vendar je bil vseeno okusen – razen kislega jogurta, ki ni bil ravno najbolj priljubljen. Med letom smo doživeli tudi nekaj turbulence, kar nas je prisililo, da smo precej hitro popili svoje pijače. Nekateri smo bili celo blizu temu, da bi se polili. Po približno dveh urah leta smo končno pristali na letališču v Istanbulu. Na letal...