Zapis učiteljice na praksi z dijaki

V Istanbulu sem začela Erasmus+ kot učiteljica en teden po prihodu celotne skupine, saj sva se s kolegom Jakom zamenjala. Ob prihodu smo se z dijaki in g. Urošem skupaj odpravili na večerjo, kjer smo poskusili tradicionalno hrano in osvežilni jogurtov napitek ayran.

Naslednji dan sva se z Urošem odpeljala v Carigrad na ogled starega mestnega jedra. Ob povratku sem z dijaki izmenjala izkušnje – oni so pripovedovali o svojem dnevu na praksi, jaz pa o ogledu mesta.

V sredo, 11. 2., sta me Uroš in g. Umit predstavila vodji proizvodnje, kjer opravljajo prakso naši dijaki – štirje živilsko-prehranski tehniki in sedem slaščičark. Mlajša živilska tehnologinja mi je pokazala celoten proizvodni proces v obratu Sutis, kjer izdelujejo slaščice in burek.

Opis obrata: Obrat se nahaja v mestni četrti med stanovanjskimi stavbami. Zasnovan je v več nadstropjih, ki so smiselno urejena. V drugem in tretjem nadstropju so pisarne, v četrtem pa jedilnica, kjer postrežejo odlično hrano, ayran, sadje ter napitke (vodo, kavo, čaj). Voda iz pipe ni pitna, ustekleničeno pa ponujajo povsod. Proizvodni prostori so urejeni: pekarna je ločena od slaščičarne, nečisti deli (pomivalnice) pa so posebej. Pred vstopom v proizvodnjo je urejena higienska postaja z zaščitnimi pokrivali za lase in brado, tekočo toplo vodo, milom ter dozirno postajo za razkužilo, ki samodejno odpre vrata. Rokavice si nadenejo v proizvodnji, zaposleni jih dosledno uporabljajo, pri delu s cheesecakeom pa tudi rokavčnike.

Prostori so opremljeni z ilustriranimi obvestili o izdelkih, navodili za uporabo strojev in obrazci, ki jih redno izpolnjujejo. Elektronske table prikazujejo temperaturo v prostoru. Stroji so iz nerjavečega jekla, površine pralne, čistijo jih redno z vodo in detergenti. Pripomočke po uporabi odnesejo v pomivalnico, kjer jih delavci očistijo. Delo je razgibano, izdelujejo različne izdelke, naše dijakinje pa se tam odlično znajdejo. Sporazumevanje poteka v angleščini, z mimiko in največ s pomočjo Google prevajalnika, ki ga uporabljajo vsi.

Dekleta so razporejena v treh oddelkih. Zaposleni so prijazni in jih enkrat na dan povabijo v jedilnico na kratek odmor (voda, turška kava ali čaj), drugič pa na daljši odmor – kosilo. Kosilo je sestavljeno po načelih zdrave prehrane: juha, polnozrnata žita, stročnice, malo mesa, solata, jogurt, sadje. Na praksi sta tudi dva dijaka ŽPT, ki opravljata kontrolo kakovosti v pekarni (burek, pekovsko pecivo, sendviči), ter dve dijakinji ŽPT, ki opravljata kontrolo v slaščičarni. Sama sem si ogledala vse oddelke in se nato do konca tedna izmenoma priključila posameznim skupinam. Dijaki so delo opisali kot zanimivo in poučno, komunikacija z delavci pa je postajala čedalje bolj sproščena. Tudi sama sem jih doživela kot zelo prijazne – radi pokažejo svoje znanje. Klicali so me »tičer«.

Delovni čas naše skupine je od 9. do 16. ure, od ponedeljka do petka. Obrat deluje vse dni v tednu, zaposleni pa imajo prost le en dan.

Po praksi se dijaki v hotelu najprej radi spočijejo, kasneje pa odidejo v mesto. Ogledujejo si bazarje, preizkušajo turško hrano, a posežejo tudi po hitri hrani, na katero so bolj navajeni. Ves teden nas je spremljalo oblačno vreme z občasnim dežjem, v soboto pa nas je razveselilo sonce. Dijaki so že med tednom izrazili željo, da bi odšli do morja.

V soboto smo se z g. Urošem odpravili z javnim prevozom do Galata Bridge, kjer smo se vkrcali na ladjo in pluli najprej ob evropski strani Bosporja, nato pa ob azijski. Občudovali smo poseljeno obalo in gost promet. Bospor je mednarodno pomembna vodna pot, ki ločuje Evropo od Azije, Anatolijo od Trakije, povezuje Črno morje z Marmarskim in prek Dardanel z Egejskim ter Sredozemskim morjem. Obala je močno naseljena – metropolitanski Carigrad ima okoli 17 milijonov prebivalcev.

Po izkrcanju smo se dogovorili za samostojen ogled obalnega predela mesta in kosilo. Dijaki so se vrnili ob dogovorjeni uri. Odlično se je izkazala povezava prek WhatsAppa, ki smo jo vzpostavili že pred prihodom. Čeprav je bila gneča v tramvaju, metroju in avtobusu ogromna, smo poskrbeli za pravočasno obveščanje o izstopih. Kupili smo tudi baklave, ki nas bodo v pustnem času spominjale na to evro-azijsko mesto.

Mobilnost v Turčiji je bila zame več kot le ogled večmilijonskega mesta. Sobivanje z dijaki je povsem drugačno kot poučevanje v razredu – ne gre za predavanje snovi in preverjanje znanja, temveč za skupno bivanje in svetovanje, tudi v poznih večernih urah. S prakso v slaščičarskem podjetju sem podoživela svoje desetletno delo v Pekarni Grosuplje kot živilska tehnologinja. Zanimivo je bilo opazovati proizvodnjo v vseh fazah procesa, tudi kontrolo. Pogrešala sem le vpogled v razvoj.

Gotovo pa je bila to odlična priložnost za osebno rast, medsebojno povezovanje in spoznavanje nove kulture. Dijaki so se izkazali kot samostojni, odgovorni in radovedni mladi, ki so znali združiti delo, učenje in raziskovanje. Spomini na Bospor, turške sladice in prijazne ljudi bodo ostali z nami še dolgo.

Učiteljica živilsko-prehranskih modulov: Barbara Zajc Tekavec